Moški in njegov pes sta hodila po cesti.
Ko sta šla blizu velikega drevesa, je v oba udarila strela.
Toda moški ni opazil, da sta že zapustila ta svet, in je še naprej taval s svojo živaljo.
"Včasih mrtvi potrebujejo nekaj časa, da se zavedo svojega novega položaja..."
Pohod je bil zelo dolg, vodil je v hrib in navzdol, sonce je pripekalo, bila sta prepotena in žejna. Na ovinku poti sta zagledala čudovita marmornata vrata, ki so vodila na trg, tlakovan z zlatom, z vodnjakom na sredini, iz katerega je tekla kristalno čista voda.
Popotnik se je obrnil k možu, ki je varoval vrata.
"Dober dan."
"Dober dan," je odgovoril stražar.
"To je čudovit kraj, kako se imenuje?"
"Tukaj so nebesa."
"Kakšna sreča, da smo prišli v nebesa, saj smo zelo žejni."
"Vabljeni, da vstopite in spijete toliko vode, kolikor želite," je rekel stražar in pokazal na vodnjak.
"Tudi moj pes je žejen."
"Žal mi je," je rekel stražar.
"Živali ne smejo vstopiti."
Moški je bil razočaran, saj je bila njegova žeja velika, vendar ni želel piti sam.
Zahvalil se je stražarju in šel naprej.
Po dolgem tavanju v hrib sta prišla do kraja s starimi vrati, ki so se odpirala na z drevesi obloženo pot iz zbite zemlje.
V senci enega od dreves je ležal moški s klobukom, zataknjenim v čelo, in se zdelo, da spi.
"Dober dan," je rekel sprehajalec.
Moški je prikimal.
"S psom sva zelo žejna."
"Tam med kamni je izvir," je rekel moški in pokazal na kraj.
"Lahko pijete, kolikor želite."
Moški in pes sta odšla do izvira in potešila žejo.
Popotnik se jima je še enkrat zahvalil.
"Pridite še enkrat, ko si boste zaželeli," je odgovoril moški.
"Mimogrede, kako se imenuje ta kraj?"
"Nebesa."
"Nebesa?
Toda stražar pri marmornatih vratih mi je rekel, da so tam nebesa."
"To niso bila nebesa, ampak pekel."
Potepuh je bil zmeden.
"Moral bi jim prepovedati, da uporabljajo tvoje ime! Ta napačna informacija bo povzročila veliko zmedo!"
"Nikakor ne. V resnici nam delajo veliko uslugo. Tam namreč ostanejo vsi tisti, ki jim uspe zapustiti svoje najboljše prijatelje," mu je odgovoril stražar.
